V seriji 10 tednov spoštljive samozavesti bomo skozi deset resničnih situacij pogledali deset socialnih spretnosti, ki jih lahko z otroki vadimo v vsakdanjem življenju.
Veliko govorimo o samozavesti otrok. Želimo si, da bi verjeli vase, znali povedati svoje mnenje, se postaviti zase in se znašli tudi takrat, ko nas ni poleg.
Tudi sama otrokom velikokrat rečem:
»Zmoreš. Poskusi.«
Toda samozavest ne nastane samo zato, ker otroku dovolj pogosto povemo, da verjamemo vanj.
Otrok mora predvsem sam doživeti, da nekaj zmore.
Da pride med neznane ljudi in se znajde. Da nekoga pozdravi. Da vpraša, če česa ne razume. Da pove svoje mnenje, tudi če je drugačno. Da zna reči ne.
Iz takšnih majhnih izkušenj se počasi sestavlja nekaj zelo pomembnega:
občutek, da se lahko zanesem nase.
»Saj ve, kako se mora obnašati.«
Pridemo na obisk.
Otrok stopi skozi vrata, odrasli ga pozdravijo, on pa pogleda v tla in je tiho.
»Pozdravi.«
Nič.
»No, daj. Saj znaš.«
In res zna. Pravilo pozna.
Toda ali je dovolj, da ve, da mora pozdraviti?
V tistem trenutku mora vstopiti v prostor, pogledati drugega človeka, sprejeti njegovo pozornost, dovolj glasno spregovoriti in vzpostaviti stik.
To je nekaj drugega kot samo poznati pravilo.
Vedeti, kaj naj naredim, in to v resnični situaciji tudi zmogli narediti, ni vedno isto.
Kaj pa, če bi manj opozarjali in več vadili?
Otroke pogosto opozorimo prav takrat, ko bi določeno vedenje že morali pokazati:
»Pozdravi.«
»Zahvali se.«
»Ne segaj v besedo.«
»Povej sama.«
Otroci naše usmerjanje potrebujejo. Toda kakšno situacijo lahko vadimo že prej.
Pred obiskom otroka vprašamo:
»Ko prideva noter, kaj boš naredil?«
Če mu je neprijetno naročiti pijačo, mu je ne naročimo vedno mi. Če ne ve, kako se vključiti med otroke, lahko doma skupaj poiščemo stavek, s katerim bo naslednjič poskusil:
»Živjo. Se vam lahko pridružim?«
Majhne stvari.
Toda prav v njih otrok dobiva izkušnjo:
»To sem naredil sam.«
Socialnih spretnosti se lahko učimo
Nekateri otroci lažje pristopijo k ljudem, drugi potrebujejo več časa. Nekdo veliko govori, a težko posluša. Drugi je odličen poslušalec, vendar se v skupini skoraj ne oglasi.
Ne verjamem v en recept za vse otroke.
Verjamem pa, da lahko socialne spretnosti vadimo.
Otroci se učijo, kako stopiti med ljudi, poslušati, povedati svoje, prositi za pomoč, sprejeti drugačnost in postaviti mejo. Kako biti spoštljiv do drugega, ne da bi pri tem izgubili sebe.
To je zame sodobni bonton.
Ne seznam pravil, zaradi katerih bi bil otrok videti lepo vzgojen, ampak spretnosti, ki mu pomagajo živeti med ljudmi in se med njimi znajti.
Naslednjih 10 tednov bomo vadili skupaj
Naslednjih deset tednov bom vsako sredo izbrala eno resnično situacijo iz življenja otrok in staršev.
Pogledali bomo, kaj se morda skriva za otrokovim odzivom in predvsem:
Katero spretnost otrok v tem trenutku potrebuje?
Ne želim vam dati desetih novih seznamov pravil. Vsak teden raje eno situacijo, eno spretnost in en majhen korak, ki ga lahko z otrokom dejansko preizkusite.
Poskusite že ta teden
Izberite eno majhno situacijo, v kateri otroka običajno opozorite ali nekaj naredite namesto njega.
Morda pozdrav ob prihodu. Naročanje pijače. Vprašanje odraslemu. Pristop k drugemu otroku.
Še preden se znajde v tej situaciji, ga vprašajte:
»Kaj bi lahko naredil ali rekel?«
Če želi, lahko doma enkrat tudi poskusita. Potem pa mu v resničnem trenutku pustite prostor, da naredi sam.
Ne iščite popolnega odziva.
Iščite majhen trenutek:
»Aha. To sem zmogel sam.«
Kaj si želim čez deset tednov?
Ne popolnega vedenja.
Želim si, da bi otroku nekoliko manjkrat morali prišepniti, kaj naj naredi.
Da bi kdaj sam opazil. Sam izbral. In sam naredil.
Ker je trenutek, ko otrok pomisli »Aha, to znam sam«, eden od majhnih koščkov, iz katerih raste njegova samozavest.
Temu pravim spoštljiva samozavest.
Spoštovati drugega, ne da bi pri tem izgubil sebe. In dovolj zaupati vase, da se znaš znajti tudi takrat, ko ob tebi ni odraslega, ki bi ti povedal, kaj naj narediš.
Opazim. Izberem. Naredim.
Vsi članki v seriji | Naslednja situacija →